Projekt je pripravljen z namenom, da s sodelovanjem visoko kvalificiranih partnerjev reši problem upravljanja z raziskovalnimi podatki. Ta hip to predstavlja enega večjih izzivov v znanosti in je hkrati eden od pogojev tako za uspešno mreženje različnih raziskovalnih organizacij, promocijo znanosti kot za uspešen prenos raziskovalnih rezultatov v prakso.

Projekt obsega pripravo tehnoloških, organizacijskih in uporabniških konceptov za razvoj sistema, ki bo omogočal zajem različnih datotek, njihovo pretvorbo v nekaj v naprej določenih standardiziranih formatov ter njihovo hranjenje in distribucijo. Prototipna rešitev v okviru sistema bo omogočala zajem podatkov oziroma datotek, njihovo posredovanje v sistem ter njihovo pretvorbo v vnaprej standardizirane formate. Vse datoteke bodo hranjene tako v izvornem, kot v končnem standardiziranem formatu. Na ta način bo zagotovljena hramba datotek, predvsem v segmentu ohranjanja tehnične uporabnosti kot njihove klasifikacije in uporabe.

Projektni konzorcij sestavljajo izkušeni partnerji. Dva tehnološka partnerja: podjetje Spin d.o.o. in Arctur d.o.o, sta specializirana na področju načrtovanja in izvedbe distribuiranih informacijskih sistemov oziroma spletnih informacijskih sistemov, ki povezujejo heterogene platforme in se v skladu s potrebami projekta dopolnjujeta in nadgrajujeta. Univerza na Primorskem, Znanstveno raziskovalno središče Koper (UP ZRS), bo kot raziskovalni partner zaradi svoje multidisciplinarne orientiranosti s svojimi specifičnimi znanji prispeval tisto komplementarnost vsebinam projekta, ki je potrebna za dober končni rezultat.

Projektno partnerstvo zagotavlja tudi prenos rezultatov projekta k potencialnim uporabnikom izven Slovenije preko prodorne mreže Enterprise Europe Network in njenih orodij, kot je tehnološka borza in borza potencialnih projektnih partnerstev za morebitno uporabo in potencialni razvoj.

Kvartarne poledenitve so bistveno vplivale na sedanjo razširjenost in gensko strukturiranost večine evropskih živalskih vrst. Kot posledica takratnih klimatskih nihanj se je pokrajina ves čas spreminjala in tako povzročila strukturirano porazdelitev genske diverzitete na celini. Zgodovinski procesi divergence, populacijskih sprememb, migracij in obstanka v refugijih so pustili sledi v genealogiji DNA sekvenc, tako da jih je mogoče slediti. V času pričakovanih hitrih klimatskih sprememb bi ledenodobni refugiji zaradi svoje okoljske stabilnosti potencialno lahko predstavljali zelo pomembna območja za dolgotrajno ohranjanje biodiverzitete. V predlagani raziskavi nameravamo definirati glacialne refugije za male terestične sesalce na območju JV Evope. Predpostavljamo, da bomo na le-te lahko sklepali prek specifičnih in ponavljajočih se filogeografskih vzorcev modelnih organizmov, ki jih bomo vrednotili z molekularnimi markerji mitohondrijske in jedrne DNK. V okviru tega cilja pričakujemo, da bodo populacije dveh modelnih voluharic geografsko strukturirane in da bo genetska diverziteta populacij največja v ledenodobnih refugijih, t.j. na območjih kontinuirane persistence populacij. Cilj raziskave je prepoznavanje evolucijsko pomembnih genealoških linij znotraj refugijalnih centrov, njihovo morebitno kvalificiranje v pomembne varstvene enote, ocena njihove ogroženosti in eventualen načrt varstvene strategije. Material bomo vzorčili v na področju zahodnega Balkana (od Slovenije do severne Grčije).

Večina bioloških vrst je genetsko strukturiranih, zato je eden od glavnih ciljev varstvene biologije ohranjanje genetske diverzitete na vseh nivojih, vključno z diverziteto znotraj vrst. Posledica tega je, da osnovna enota varstvene biologije ni nujno klasična vrsta. Nedavne filogeografske raziskave so razkrile pomembnost filogenetske klade kot “evolucijsko značilne enote” (ESU) pri sesalcih, tako endemičnih za Balkan kot pri splošno razširjenih vrstah. Vzorci filogeografske strukturiranosti vrst namreč pogosto niso skladni s klasičnimi taksonomskimi podvrstami, ki so v utečeni praksi najnižje enote ohranitvenih prioritet. Posamezne filogeografske klade lahko predstavljajo pomembne enote varstvene biologije in so definirane kot “varstveno pomembne enote” (CSU; Conservation Significant Unit; Moritz 1999, Ryan, 2006). Areali vrst na topografsko in reliefno razgibanem območju zahodnega Balkana so pogosto fragmentirani. Izumrtja posameznih fragmentiranih populacij so domnevno pogosta, kar kaže na pomembnost metapopulacijskega konteksta. Demografski procesi znotraj metapopulacij na območju zahodnega Balkana niso znani. Ravno zaradi tega predstavljajo molekularni markerji učinkovit pristop pri razumevanju poteka demografskih dogodkov.

Raziskave so potekale na naslednjih vrstah:

- Dinarska voluharica (Dinaromys bogdanovi) je redek in slabo znan balkanski endemit – eden slabše proučenih sesalcev v Evropi. Raziskava genetske strukture vrste je pokazala obstoj dveh visoko divergentnih filogeografski linij, od katerih ena kaže vse atribute redkosti Rabinowitzovega modela in jo lahko obravnavamo kot evolucijsko značilno enoto (ESU; Evolutionary Significant Unit). Populacije dinarske voluharice so fragmentirane, metapopulacijska dinamika pa neznana. Cilj skupne raziskave je bila ocena genskega pretoka med populacijskimi fragmenti.
- Slepo kuže (Spalax leucodon) je po trenutni taksonomiji obravnavan kot ena vrsta, vendar je znano, da je vrsta kromosomsko strukturirana. Filogenetska divergenca med posameznimi kromosomskimi rasami ni znana. Zaradi tega imajo informacije o filogenetski strukturi izjemen potencial za implementacijo varstvenih ukrepov, saj je geografska razširjenost posameznih kromosomskih ras majhna in dodatno strukturirana.
- Populacije gamsa (Rupicapra rupicapra) so prav tako fragmentirane, genski pretok med njimi pa v glavnem ni znan. V raziskavah smo se osredotočili na modelne populacije iz slovenskih Alp in Tater s poskusom aplikacije rezultatov na majhne in izolirane populacije na Balkanu.
- Dve vrsti dvoživk, mali in veliki pupek (Triturus vulgaris in T. carnifex), v izoliranih kraških kalih sta bili modelna skupina za oceno genskega pretoka v okolju, ki je za to skupino ekstremno.

Obsežna genetska karakterizacija ciljnih vrst je obsegala sekvencioniranje mtDNK in jedrnih lokusov, restrikcijo DNK ter tipizacijo mikrosatelitov. Filogenetske in filogeografske analize so v glavnem temeljile na določitvi markerjev jedrne DNK, t.j. mikrosatelitne DNK, analize SSCP (“single strand conformation polymorphism”) in točkovnih polimorfizmov (“single nucleotide polymorphisms” – SNP), posluževali pa smo se tudi raziskav mtDNK. Na osnovi markerjev jedrne DNK smo ocenili populacijsko strukturo in dinamiko populacij. Posebna pozornost je bila posvečena izolaciji starodavne DNK iz muzejskih vzorcev.

Projekt se bo osredotočal na dinarsko voluharico (Dinaromys bogdanovi), paleoendemičnega glodalca iz poddružine Arvicolinae, omejenega na topografsko raznoliko krajino zahodnega Balkana. Dinarska voluharica je filogenetski relikt, čigar edini relativno bližnji še živeči ožji sorodnik je voluharica vrste Prometheomys schaposchnikowi, endemit ozkega območja Kavkaza. Pleistocenski areal dinarske voluharice, katerega krčenje se je nadaljevalo v holocenu, je vsaj na severozahodnem delu Balkana presegal velikost današnjega areala. Proces krčenja areala žal ni pritegnil pozornosti strokovnjakov in je danes še vedno nepojasnjen.
Za dinarsko voluharico sta značilna tako omejena razširjenost kot nizka gostota populacij, torej dva kriterija redkosti Rabinowitz-ovega modela, ki se pojavljata pri ogroženih glodalcih v procesu izumiranja. Poleg tega dinarska voluharica naseljuje le posamezne zaplate habitatov v krajini, ki sicer za njen obstoj ni primerna. To se verjetno odraža v njeni metapopulacijski strukturi.
Kljub temu, da je vrsta uvrščena na Rdeči seznam IUCN kot »vrsta z majhnim tveganjem – blizu ogroženosti« (lower risk – near threatened), na evropskih seznamih je prepoznana kot »redka«, na nacionalnem nivoju pa kot »vrsta s pomanjkljivimi podatki«, je njen varstveni status nizek. To je v veliki meri posledica slabega poznavanja biologije vrste in dejavnikov njene ogroženosti. Nizek formalni varstveni status vrste tudi zavira zanimanje raziskovalcev pri njenem proučevanju. Z rezultati raziskav smo objektivno ocenili varstveni status vrste.

Za biodiverziteto Sredozemlja je značilno večje število rodov z manjšim številom vrst z omejeno razširjenostjo. To so vrste, po izvoru verjetno iz terciarja in klasificirane kot »paleoendemiti«. Voluharica vrste Dinaromys bogdanovi je endemična na Balkanu in ustreza zgoraj opisanim merilom.
Omenjena voluharica predstavlja verjetno edinega izvornega predstavnika starodavne skupine Arvicolinae, ki se je razvila neodvisno od preostalih živih voluharjev in lemingov iz obdobja poznega miocena. Tako ni presenetljivo, da vrsto včasih imenujejo kar »živi fosil«. Za to vrsto voluharice so pogosto poročali, da je redka na celotnem območju razširjenosti, vendar pa je dejansko o tem znano malo. Naša nedavna ocena je potrdila, da vrsta ustreza vsem predpostavkam redkosti vrste v skladu z Rabonowitzovim modelom.

Kljub temu, da je vrsta redka in ogrožena, je bil njen status ogroženosti pri IUCN relativno nizek (“lower risk–near threatened“), čemur gre pripisati predvsem nezadostno poznavanje biologije vrste in groženj, ki ji pretijo. Nizek status ogroženosti pa raziskovalce in naravovarstvenike odvrača od tega, da bi se takim vrstam bolj posvetili in se zavzeli za njihovo ohranjanje.

V tej študiji smo želeli določiti, oceniti problem, ki ga poprej še ni nihče izpostavil, in sicer: je redka in filogenetsko izolirana reliktna voluharica Dinaromys bogdanovi varna v svojem dislociranem habitatu kljub dejstvu, da so vse vrste znotraj rodu Pliomys, njeni sorodni predstavniki, izginili v različnih fazah pleistocena?

Kljub ustreznim zakonskim podlagam v Sloveniji še vedno nimamo učinkovitega sistema upravljanja z zavarovanimi območji, saj ima le peščica teh območij (predvsem t.i. širših) upravljalca in sprejet ter potrjen načrt upravljanja. Vsa ostala območja so t.i. »parki na papirju«. Namen zavarovanja se brez usmerjenega in učinkovitega upravljanja, ki obsega načrtovanje, izvajanje, nadzor in spremljanje aktivnosti v zavarovanem območju, seveda ne dosega.

Namen projekta je bila proučitev učinkovitosti dosedanjega sistema zavarovanih območij v Sloveniji. Rezultati projekta so uporabni pri vzpostavljanju učinkovitega sistema zavarovanih območij v Sloveniji, tako pri doseganju varstvenih, kot tudi socio-ekonomskih ciljev na podlagi trajnostnega razvoja in vključevanja lokalnih skupnosti, deležnikov ter različnih sektorjev (kmetijstvo, gozdarstvo, turizem…). Posebej pomembne so bile usmeritve s področja zagotavljanja finančnih virov, kjer je bil poudarek na identifikaciji potencialnih novih in alternativnih virov.

Projekt Ekoregija dinarskega loka je del programa WWF Zavarovana območja za živi planet, ki pomaga Sloveniji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Črni gori in Albaniji pri izpolnitvi svojih obveznosti iz delovnega programa Konvencije o biološki pestrosti o zavarovanih območij. Cilj projekta je ustvariti pogoje za uspešno izvajanje Konvencije o biotski raznovrstnosti skozi tri stebre dela (informacije, krepitve zmogljivosti in iskanje politične volje ter podpore ustreznih nosilcev odločanja in zainteresiranih strani) ter vzpostavitev partnerstva s ključnimi interesnimi skupinami. Inštitut za biodiverzitetne študije je vodil izvedbo Gap analize zaščitenih območji ekoregije, izvedene na podlagi razpoložljivih informacij kazalcev biotske raznovrstnosti, kart zavarovanih območij, kart obstoječe in načrtovane infrastrukture ter rabe zemljišč.

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper (UP ZRS) je bil partner pri projektu MEDA GO TO EUROPE, ki se je izvajal v sklopu 6. okvirnega programa EU. Cilj projekta je bilo doseganje na splošno boljšega, hitrejšega in uravnovešenega izvajanja 7. okvirnega programa EU, predvsem na prioritetnem področju »Kakovost in varnost živil ter prehrane«, preko povečanega vključevanja raziskovalcev iz sredozemskih držav.
V projektu so sodelovale institucije iz 12 držav (8 sredozemskih držav, 6 držav članic EU, 2 državi kandidatki za članstvo v EU), ki lahko raziskovalcem in institucijam nudijo znanje, izkušnje in tehnično podporo pri vključitvi v 7. okvirni program EU.

Aktivnosti v sklopu projekta so bile usmerjene k:i) ustvarjanju mreže organizacij iz sredozemskih držav, ki so nudile znanje, usluge in izkušnje raziskovalcem in jih podpirale tudi s pravimi in pravočasnimi informacijami pri uspešnem vključevanju v 7. okvirni program EU – prioritetno področje »Kakovost in varnost živil ter prehrane«, ii) povečanju števila in kvalitete manjših in srednjih podjetij, ki sledijo smernicam UE po večji kakovosti in varnosti živil ter prehrane in se na različne načine vključujejo v to prioritetno področje in iii) povečanju sodelovanja med evropskimi in sredozemskimi državami in s tem lažje uveljavljanje pričakovanj sredozemskih držav do določene usmeritve v razvojnih trendih EU.

Vse večje sodelovanje med sredozemskimi državami in državami članicami EU je vodilo k nastanku skupnega evropskega raziskovalnega prostora, ki vključuje tudi sredozemske države kot aktivne članice.

Projekt je imel dvojni namen: 1) pristop k sintetičnemu pogledu na biodiverzitetne vzorce in procese v jugovzhodni Evropi in Mali Aziji in 2) taksonomija izbranih malih terestičnih sesalcev v južni Afriki.

1) Modelna skupina so bili sesalci, predvsem majhne terestične vrste. Usmerili smo se na i) zgodovinsko vlogo bosporskega mostu pri formiranju recentih arealov in na ii) centre endemizma na Balkanu in v Mali Aziji. V okviru projekta smo si zastavili sledeče cilje, in sicer: a) taksonomske raziskave izbranih taksonov (skupina Microtus subterraneus, skupina M. socialis, Talpa levantis, Spermophilus xanthoprymnus), pri katerih smo tradicionalno taksonomijo nadgradili s kariološkimi in molekularnimi metodami, b) morfometrična primerjava recentih in fosilnih taksonov (skupina Microtus socialis), c) dokumentiranje recentih arealov in d) filogeografske raziskave izbranih taksonov.

2) Zbirke iz afromontanskega gozda so posebej zanimive, saj nekaterih vrst ni mogoče umestiti v obstoječe taksonomsko znanje. Tradicionalno morfološko taksonomijo je potrebno nadgraditi s kariološkimi in molekularnimi raziskavami. Tako smo preliminarne rezultate o afriškem gozdnem polhu (Graphiurus murinus) nadgradili za naslednje taksone in sicer: Crocidura cf. silacea, Rhabdomys cf. Pumilio in Grammomys cometes.

Večina taksonov malih sesalcev, ki so bistvenega pomena za razumevanje recentnih biodiverzitetnih vzorcev v jugovzhodni Evropi in v Mali Aziji, so vrste dvojčice. Poglobljenega razumevanja evolucijskih mehanizmov tako ni mogoče pričakovati samo na osnovi morfoloških podatkov. Temveč je treba obstoječe znanje nadgraditi z molekularnim pristopom, ki bo omogočal filogeografske rekonstrukcije. Glavni cilj predlaganega projekta je ocena genetske divergence med istovrstnimi populacijami in med vrstami dvojčicami. V jugovzhodni Evropi in v Mali Aziji so to Talpa caeca/levantis, Crocidura suaveolens, C. leucodon, Neomys anomalus, Erinaceus roumanicus/concolor, Spermophilus cittelus/xanthoprymnus, Clethrionomys glareolus, Arvicola terrestris, Microtus subterraneus, M. rossiaemeridionalis, M. guentheri, Apodemus flavicollis, Mus macedonicus, Chionomys nivalis, Cricetulus migratorius, Nannospalax leucodon/ehrenbergi, Glis glis, Dryomys nitedula, Muscardinus avellanarius, Myomimus roachii. Metrika genetske divergence je omogočila oceno časa evolucijske divergence; slednjo so domnevno sprožila nihanja morske gladine v ožinah Marmornega morja. Rezultate smo interpretirali v luči recentne geografske razširjenosti in taksonomije.

Kraški rob, apnenčasti prelom na meji med celinskim in primorskim delom Slovenije, ponuja eno najbolj veličastnih vrednot slovenske pokrajine. Prelom, ki ločuje kraški svet od flišnega, pa označuje tudi izjemna pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih prebivališč. V kulturni krajini se med gozdom prepletajo suha kraška travišča, apnenčaste stene in melišča, poživljajo pa jo kali, posebnost kraške kulturne in naravne dediščine. Tu so se ohranile redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste. Med glavnimi dejavniki, ki ogrožajo obstoj značilnih suhih travišč, melišč in kalov ter s tem posledično vplivajo na izginjanje značilnih rastlinskih in živalskih vrst, so opuščanje tradicionalne rabe, zaraščanje, intenziviranje kmetijstva, uničevanje mejic in kalov ter nizka naravovarstvena zavest. V okviru projekta smo evidentirali območja najpomembnejših habitatov, rastišč in prebivališč ogroženih vrst, pripravlili smo smernice za takšno gospodarjenje, ki podpira ohranitev habitatov in vrst, sklenjene so bile pogodbe z lastniki za košnjo opuščenih in zaraslih travnikov, obnovili pa smo tudi nekaj kraških kalov.

Cilj projekta je bil ohranitev naravnih danosti in kulturne krajine ter izboljšanje razmer za lokalno prebivalstvo, ki so bili v okviru projekta uresničeni z ohranitvijo ogroženih habitatov, rastlinskih in živalskih vrst ter s podporo razvoju Kraškega roba kot območja, predvidenega za naravoslovni turizem.

Tekom projekta so bile izvedene naslednje aktivnosti:
- Identifikacija – inventar najpomembnejših območij, kjer so ti habitati in vrste (kartiranje habitatnih tipov);
- Priprava posebnih upravljalskih smernic za trajnostno upravljanje z območjem ter določitev posebej pomembnih območij za obstoj ogroženih vrst in njihovih prebivališč;
- Sklenitev dogovorov z lastniki o rednem vzdrževanju teh območij po posebnih smernicah oziroma vzpostavitev sistema vzdrževanja-upravljanja ter finančna nadomestila za «privatno« varstvo teh območij;
- Obnova posledic dezertifikacijskih procesov (kali, zaraščanje) in spodbujanje trajnostne rabe območja (obnova 4 kalov in 150 ha popolnoma zaraslih nekdanjih suhih kraških travnikov) ter označitev izbranih območij za promocijo v javnosti;
- Ozaveščanje in izobraževanje o pomenu in naravnih vrednotah Kraškega roba, promocija trajnostne rabe okolja ter ekonomskega razvoja območja, primernega za naravoslovni turizem (lokalno glasilo Kraški rob, spletna stran, različne delavnice, sodelovanje s kmetijsko svetovalno službo, zgibanke in drugo promocijsko gradivo, film, monografija, sodelovanje pri oblikovanju učnih in drugih poti ter promocija različnih oblik naravoslovnega turizma);
- Obnova in vzpostavitev infrastrukture za podporo trajnostnega turizma (preureditev stare šole v Rakitovcu v informacijski center za izletnike in turiste ter postavitev stalne razstave o kraških kalih in biotski pestrosti Kraškega roba);

Projekt je prispeval k dvigu naravoslovne zavesti o pomenu Kraškega roba, o njegovih naravnih in kulturnih vrednotah, kot tudi k izboljšanju socialno – ekonomskih razmer z ustvarjanjem novih delovnih mest. Med samim izvajanjem projekta je bila lokalnemu prebivalstvu dana možnost aktivnega vključevanja in sodelovanja, po koncu projekta pa je dana možnost zaposlitve v informacijskem centru v Rakitovcu (področje turizma). Projekt je vzpostavil model za pogodbeno varstvo s strani zasebnih lastnikov, ki v Sloveniji še ni bil razvit.

Namen projekta: dokumentirati vzorce vrstne diverzitete glede na nadmorsko višino. Modelni skupini sta mali sesalci (žužkojedi, glodalci) in višje rastline. Izhodišče: število vrst in sestava favne oz. flore se spreminjata z nadmorsko višino. Domnevno spremembe vrstne diverzitete na majhnem geografskem prostoru posnemajo spremembe od ekvatorja proti poloma. Dejanski vzorci so v zmernih klimatih slabo znani. Domnevamo, da bo vpliv predvidenih globalnih klimatskih sprememb najhitreje opazen vzdolž višinskega gradienta, zato ima projekt potencial, da se razvije v dolgoročno spremljanje biodiverzitetnih sprememb kot posledice ogrevanja ozračja. Snežnik je v ta namen najprimernejša lokacija v Sloveniji.

Vzpostavljanje lovnih jam na Snežniku. Foto: Nataša Režek Donev; Lovna jama na Snežniku. Foto: Nataša Režek Donev

Delo poteka v sodelovanju z Univerzo Fort Hare (Alice, Južnoafriška republika), ciljna skupina pa so mali sesalci (žužkojedi, glodalci). Namen projekta je dokumentirati favnistično sestavo v posameznih gozdnih fragmentih in ugotoviti stopnjo medsebojnega razhajanja. Zanimajo nas tudi taksonomske razlike med populacijami iz gorskega gozda in nižinskih grmišč. Večino vrst afromontanskega gozda je potrebno sistematsko opredeliti.

Afriški gozdni polh Graphiurus murinus je ena ključnih vrst afromontanskega gozda. Po prevladujočem pogledu je ta polh v podsaharski Afriki splošno razširjen, dejansko pa gre po vsej verjetnosti za kompleks vrst dvojčic. Foto: Alenka Kryštufek.
Mozambiška gozdna miš Grammomys cometes je v afromontanskem gozdu pogosta vrsta, njen sistematski položaj pa ni jasen. Foto: Alenka Kryštufek.

Ptice so posebej vabljive za opazovanje in preučevanje zaradi svoje pojave, oglašanja in gibljivosti. Vendar pa je obročkanje ptic, postopek pri katerem se lahko srečamo s ptico od blizu in spoznamo tudi vrste, ki jih zaradi njihovega skritega načina življenja v gostem grmovju sicer le stežka opazimo, posebno doživetje.

Namen in cilji projekta:

-  popularizacija znastveno-raziskovalne dejavnosti s področja biologije in varstva narave, predvsem ornitologije,
-  prikaz metod terenskega in analitičnega dela,
-  osveščanje javnosti o pomenu znanstveno-raziskovalnega dela za potrebe varstva in ohranjanja narave.

Cilji projekta so bili uresničeni, saj so imeli udeleženci pod vodstvom strokovno usposobljenih ornitologov možnost, da tudi sami izvajajo del postopka v okviru znanstveno-raziskovalnega dela s področja biometrije in obročkanja ptic. udeleženci so se spoznali tudi z nujnimi optičnimi in audio pripomočki ter strokovno literaturo, ki je potrebna za opazovanje in preučevanje ptic in znanstveno-raziskovalno delo s področja ornitologije ter aplikacijo podatkov v namene varstva narave. S tem so se spoznavali z metodami terenskega in analitičnega dela.

Zaradi omejene višine odobrenih sredstev za projekt, za sodelujoče pri programu niso bila pripravljena posebna tiskana gradiva, ki bi ponazarjala vnos, analizo in predstavitev zbranih ornitoloških podatkov. Kljub temu so si udeleženci nekaj takšnih gradiv lahko ogledali pri izvajalcih projekta.

Na Kočevskem Rogu poteka, ob pomoči nevladne organizacije »Druščina polharjev – Polh«, dolgoročno spremljanje populacije navadnega polha. Vrsta je v tesni interakciji z dinamiko plodenja bukve, natančnejši mehanizmi odnosa pa niso znani. Projekt poteka sklenjeno že od leta 1999 in je v Sloveniji eden najdaljših monitoringov živalske vrste, ki temelji na znanstveno sprejemljivi metodologiji (metoda Capture – Mark – Recapture). Projekt doslej ni bil deležen finančne pomoči.

Dinarski bukovo-jelov gozd na Kočevskem Rogu, kjer poteka dolgoročni monitoring populacije navadnega polha. Foto: Alenka Kryštufek; Monitoring temelji na rednem pregledovanju gnezdilnic, nameščenih posebej za navadnega polha, in na individualnem označevanju živali. Foto: Alenka Kryštufek; Navadni polh. Foto: Alenka Kryštufek; Navadni polh, ki ima v uhljih tetovirano številko. Foto: Alenka Kryštufek.

Cilj projekta je v monografski obdelavi sesalcev Turčije in Cipra. Vključuje se v širšo usmeritev Znanstveno – raziskovalnega središča Koper v sredozemski prostor. Doslej so bili objavljeni žužkojedi, za tisk pa je pripravljen prvi del glodalcev (veverice, skakači, polhi in voluharice).

Naslovnica monografije: Kryštufek, B., Vohralik, V.: Mammals of Turkey and Cyprus.

Balkanski polotok je ena od »vročih točk« evropske biodiverzitete. Znanstveno – raziskovalno središče Koper je leta 2001, skupaj z Univerzo v Hullu (Velika Britanija) organiziralo raziskovalno delavnico »Vzorci in procesi v balkanski biodiverziteti«, ki sta jo financirali Evropska znanstvena fundacija in Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. Rezultati so objavljeni v knjigi »Process and Pattern in Balkan Biodiversity« (uredniki H.I. Griffiths, B. Kryštufek, J.M. Reed), ki bo v kratkem izšla pri založbi Springer.

Naše trenutne raziskave so usmerjene v poglobljeno razumevanje balkanskih endemitov in reliktov. Modelni skupini sta sesalci in višje rastline, pri delu pa se poslužujemo tudi metod molekularne biologije.

Dinarska voluharica Dinaromys bogdanovi je med evropskimi glodalci nekakšen »živi fosil«. Vsi njeni sorodniki so že izumrli, vrsta pa je preživela samo v kraških območjih zahodnega Balkana. Foto: Alenka Kryštufek.

Projekt LIFE-Narava »Ohranitev in varstvo ogroženih habitatov/vrst na območju Kraškega roba« (LIFE02NAT/SLO/8587) se je v okviru Univerze na Primorskem, Znanstveno-raziskovalnega središča Koper začel izvajati oktobra 2002 in bo trajal 3 leta. Partnerji pri izvajanju projekta so Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Mestna občina Koper, Zavod RS za varstvo narave-OE Piran, Center za kartografijo favne in flore in provinca Valencia v Španiji.

Globalni cilj projekta je ohranitev naravnih danosti, kulturne krajine in izboljšanje razmer za lokalno prebivalstvo. Ti cilji bodo v okviru projekta doseženi z neposrednimi ukrepi oziroma akcijami.

Med glavnimi dejavniki, ki ogrožajo obstoj značilnih suhih travišč, melišč in kalov, je opuščanje tradicionalne rabe in s tem posledično izginjanje značilnih rastlinskih in živalskih vrst. V okviru projekta bodo evidentirana območja najpomembnejših habitatov, rastišč in prebivališč ogroženih vrst, pripravljene bodo smernice za njihovo ohranitev, sklenjene bodo pogodbe z lastniki za košnjo opuščenih in zaraslih travnikov, obnovljeni bodo 4 kraški kali ter ustanovljen bo informacijski center v Rakitovcu. (preberi več ........)

Zelena rega Hila arborea. Foto: Katja Poboljšaj; Tommasinijeva popkoresa Moehringiana tommasiniana. Foto: Mitja Kaligarič

Namen projekta je dokumentirati in pojasniti vzorec razširjenosti vrstnega bogastva vaskularnih rastlin, ptic in malih terestričnih sesalcev vzdolž višinskega gradienta of morske obale do vrha Snežnika (1796 m n.m.v.). Vzorce bomo opisali in ocenili njihovo skladnost z obstoječimi teorijami o razporeditvi vrstne diverzitete. Predvsem bomo testirali univerzalnost hipoteze o "grbasti" krivulji števila vrst vzdolž višinskega gradienta. Transket bo potencialno izhodišče za kasnejšo vzpostavitev dolgoročnega monitoringa biodiverzitete na območju pričakovanih hitrih sprememb v vrstni sestavi kot odzivu na klimatske spremembe.

Proučevali bomo biodiverzitetne vzorce in procese v različnih prostorskih dimenzijah. Makroekološki pristop bo temeljil na vzorcih razširjenosti sesalcev (Mammalia) z različnih celin. Od rezultatov pričakujemo, da bodo omogočili globlji vpogled v biogeografske vzorce v območjih, ki so bili izpostavljeni različnim zgodovinskim procesom, ki pa so jih tudi oblikovali podobni pritiski konvergentne evolucije. Eden od rezultatov bo prepoznavanje »vročih točk« vrstne diverzitete. Mikroekološka raziskava bo omejena na odnose med rabo prostora, intenziteto in obseg motenj, rastlinsko biomaso in vrstno diverziteto treh taksonomskih skupin (višje rastline, Hemiptera, Orthoptera). Naš namen je bolje razumeti pomen motenj (zlasti paše) na biodiverzitetne parametre. Rezultati utegnejo biti pomembni za ohranjanje ogrožene biodiverzitete sicer vrstno bogatih traviščnih združb na zakraselih kraških območjih zahodne Slovenije. Hitre spremembe v rabi prostora imajo za posledico erozijo biodiverzitete. Zato moramo razumeti katere motnje in pri kakšnih intenzitetah lahko vzdržujejo obstoječo biodiverziteto. Raziskovalne površine z znano rabo (predvsem paša) se nahajajo na planini Vremščici. Spremljali bomo biomaso in vrstno diverziteto navedenih treh skupin.

Za območje Kraškega roba, to je apneniške pregrade, ki ločuje primorski flišni svet od notranjega krasa in se razteza od italijanskega krasa prek slovenskega ozemlja skorajda do morja v Reškem zalivu, je značilna izjemna biotska pestrost. Ta je odraz različnih naravnogeografskih in geoloških dejavnikov, podpira pa jo človekova dejavnost v krajini. Območje Kraškega roba je bilo v preteklosti na robu glavnega ekonomskega razvoja, zato so se tu še ohranile določene naravne in kulturne posebnosti, ki danes v svetu postajajo strateška vrednota. Območje Kraškega roba na eni strani ogrožajo kratkotrajni ekonomski interesi (intenzifikacija rabe prostora z dejavnostmi, ki bi preoblikovale oziroma spremenile krajino in njene naravne vrednote), na drugi strani pa opuščanje tradicionalne rabe okolja: paše, košnje, obrti in majhnih kmetij.

Projekt obravnava biološko vsebino tradicionalne kulturne krajine v Sloveniji. Zaradi bogato ohranjene tradicionalne kulturne krajine v SV Slovenijiin JZ delu Slovenije sta bili izbrani ti dve območji za primerjavo biodiverzitete v ohranjeni kulturni krajini. Biološke raziskave so potekale iz floristike, vegetacije, entomofavnistike, ornitofavnistike in teriologije ter iz ekologije. Pri floristiki smo izbirali indikatorske vrste rastlin, ki indicirajo habitate z bogato diverziteto: ogrožene vrste plevelov, ogrožene vrste suhih rastišč, ogrožene vrste mokrišč. Pri vegetaciji smo se posvetili najbolj ogroženem tipu vegetacije - suhim traviščem. Raziskovali smo združbe in jih tudi kartirali in ovrednotili. Ptičja favna je v tradicionalni kulturni krajini bogata in specifična, tako da velja za pomambno indikatorsko skupino. Popisovali smo tudi male sesalce in nekatere skupine žuželk (nevroptere).
Naš cilj je opredeliti, razvrstiti in ovrednotiti habitate in tam prisotne vrste v tradicionalni kulturni krajini. Zato je končni cilj projekta tudi topografija, invantar in strategija ohranjanja the habitatov.

Namen projekta je vzpostaviti pilotni sistem standardizirane katalogizacije naravne in kulturne dediščine, ki bo omogočal standardiziran zajem in vnos podatkov ter različnih vrst digitaliziranih zapisov s področja naravoslovnih in humanističnih ved. Pri svojem delu bo projeknta skupina upoštevala možnosti in potrebo po povezovanju standardiziranih elektronskih baz podatkov z geografskimi informacijskimi sistemi. Interdisciplinarna projektna skupina bo izvedla poskusni nabor in katalogizacijo podatkov na določenih tipologijah naravne in kulturne dediščine ter izvedla preizkusne analize tako vzpostavljenih podatkovnih baz, tudi na nivoju prostorskih analiz v povezavi z GIS-i. S takim nizom »študij primera in izvedljivosti« bo projektna skupina preizkušala aplikativno ustreznost izdelanega sistema na čim širši tipologiji virov, podatkov ter oblik digitalnega zapisa. Projekt razvija znanstvene in aplikativne kompetence tako v sklopu posameznih znanosti, ki so zastopane v projektu, kakor na področju varovanja, upravljanja in valorizacije naravne in kulturne dediščine. Projekt uresničuje sodobne evropske smernice informacijske pismenosti in digitalizacije znanja, načela enostavnega dostopa do informacij in ohranjanja naravne in kulturne dediščine ter kulturne raznolikosti.