Poljska voluharica (Microtus arvalis) je bila v preteklosti že uporabljena kot modelna vrsta za preverjanje refugialne hipoteze. Filogeografsko arhitekturo vrste so v glavnem interpretirali kot rezultat obstoja refugialnih populacij v “speciacijskih pasteh” na Iberskem, Apeninskem in Balkanskem polotoku in kot rezultat razširjenja na večji del Evrope po koncu LGM iz nekaj severnih refugijev. Za Balkanski polotok se je dolgo domnevalo, da je bil glavni refugij za vzhodno filogeografsko linijo, kar pa so naši podatki ovrgli. Alternativna hipoteza vidi refugij za vzhodno skupino v Karpatskem bazenu (na Madžarskem in v Romuniji). Domneva potrebuje preverbo prek ocene nukleotidne diverzitete populacij iz različnih segmentov areala vrste.
Predlog projekta je usmerjen v testiranje hipoteze o refugialnem pomenu Karpatskega bazena za vzhodno filogeografsko linijo poljske voluharice. Na celotnem območju Madžarske smo zbrali približno sedem geografskih vzorce (po 20 živali na vzorec). Filogenetsko rekonstrukcijo smo pričeli na nukleotidnem zaporedju mitohondrijskega gena za citokrom b. Ta gen je pri sesalcih dobro proučen in so ga veliko uporabljali v podobnih raziskavah. Zaradi vpliva substitucijskega nasičenja kot funkcije časa (t.i. “mehke” politomije) smo uporabljali tudi druge markerje (mikrosatelite in SNP).
Ledenodobni refugiji so bili območja dolgotrajne klimatske in okoljske stabilnosti, zato so izjemnega pomena za dolgoročno ohranjanje biodiverzitete. Ta vidik vse bolj stopa v ospredje v kontekstu pričakovanih hitrih klimatskih sprememb, povezanih z učinkom tople grede. Aplikacije spoznanj iz preteklosti lahko bistveno izboljšajo učinkovitost varstvenih ukrepov na daljši časovni rok. Ohranjanje biodiverzitete predstavlja za človeško družbo enega najpomembnejših izzivov. Varstvene politike morajo, vsaj načeloma, temeljiti na kakovostni znanstveni informaciji, to pa vključuje tudi razumevanje mehanizmov, ki vzdržujejo biodiverziteto skozi daljša časovna obdobja.