Projekt se bo osredotočal na dinarsko voluharico (Dinaromys bogdanovi), paleoendemičnega glodalca iz poddružine Arvicolinae, omejenega na topografsko raznoliko krajino zahodnega Balkana. Dinarska voluharica je filogenetski relikt, čigar edini relativno bližnji še živeči ožji sorodnik je voluharica vrste Prometheomys schaposchnikowi, endemit ozkega območja Kavkaza. Pleistocenski areal dinarske voluharice, katerega krčenje se je nadaljevalo v holocenu, je vsaj na severozahodnem delu Balkana presegal velikost današnjega areala. Proces krčenja areala žal ni pritegnil pozornosti strokovnjakov in je danes še vedno nepojasnjen.
Za dinarsko voluharico sta značilna tako omejena razširjenost kot nizka gostota populacij, torej dva kriterija redkosti Rabinowitz-ovega modela, ki se pojavljata pri ogroženih glodalcih v procesu izumiranja. Poleg tega dinarska voluharica naseljuje le posamezne zaplate habitatov v krajini, ki sicer za njen obstoj ni primerna. To se verjetno odraža v njeni metapopulacijski strukturi.
Kljub temu, da je vrsta uvrščena na Rdeči seznam IUCN kot »vrsta z majhnim tveganjem – blizu ogroženosti« (lower risk – near threatened), na evropskih seznamih je prepoznana kot »redka«, na nacionalnem nivoju pa kot »vrsta s pomanjkljivimi podatki«, je njen varstveni status nizek. To je v veliki meri posledica slabega poznavanja biologije vrste in dejavnikov njene ogroženosti. Nizek formalni varstveni status vrste tudi zavira zanimanje raziskovalcev pri njenem proučevanju. Z rezultati raziskav smo objektivno ocenili varstveni status vrste.