Sodobni kritiške in odporniške prakse v kulturi črpajo iz zapuščine umetniških zgodovinskih avantgard in kritične teorije družbe ter pogosto operirajo z učinki šoka, strategijami izgreda ali škandala. Pozni kapitalizem, ki je v sodobnem času povezan s svobodnim trgom, se je ob koncu 20. st. razširil na ves svet in s svojimi premisami postmodernosti (kroženje, mobilnost, raznolikost mešanje in hibridnost) določa tako ekonomijo kot kulturo. Avantgarde 20. st. lahko razumemo kot del modernega emancipatornega načrta, a danes je teleološka verzija modernosti preživeta, levoheglovski klici po spremembi oz. revolucionarni pozivi, ki bi prinesli očiščujoče izide, pa utopični. Avtorica se v raziskavi ukvarja z vprašanjem, ali danes v kulturi obstajajo modernim oziroma romantičnim avantgardam sorodne tendence oziroma kakšna je sodobna kritiška odpornost kritika, še zlasti v kulturnih praksah, in prek tega pokaže, kakšna je njena funkcija.